Rezultati mesečnih izzivov

1. mesečni izziv: Eno jabolko na dan

V mesecu januarju smo skupaj pojedli 11.371 jabolk. Največ jabolk je pojedel vod, ki je pojedel 213 jabolk.

 

2. mesečni izziv: Dnevna telovadba

Najboljši je bil vod, ki je skupno pretelovadil kar za 216 dni.

 

3. mesečni izziv: Obisk starejše osebe

IV-jevce smo naprosili, da nam po opravljenem izzivu pošljejo fotografijo in nekaj podatkov o starejši osebi, ki nam bi služila kot dokaz, da so iv izziv res opravili. Veseli in presenečeni smo bili nad odzivi, nad vtisi in vsebino, ki so nam jo posredovali. Skupaj so nam poslali več kot 300 zgodb iz obiskov - nekateri so se odpravili v dom za ostarele, drugi so se odpravili k maši in po maši kramljali s starejšimi, večina pa se je odpravila k sosedom, prijateljem, znancem, ki so bili obiska zelo veseli. Tukaj objavljamo le ščepec zgodb in vtisov. 


Naš vod se v en glas strinja, da je bil ta izziv res zabaven, lep, doživet in celo poučen! Vesele smo, da smo imele tako čudovito »dolžnost« – polepšati dan sebi in drugim.


Skrbna veverica je obiskala gospo, ki se je preselila na Graško Goro, ko se je poročila s svojim žal pokojnim možem Alojzom. S svojim možem je imela štiri otroke, ki jih je lepo vzgojila. Med vojno so se večkrat pri njih v hiši skrili partizani. Alojz je imel na podstrešju skrito pijačo in jedačo za partizane. Nemci so jim seveda večkrat grozili, da jih bodo pobili, če bodo našli kakšnega partizana skritega v hiši. Alojzov brat je kot partizan padel v vojski. Po vojni je Marijina družina do smrti njenega moža Alojza živela v miru. In zdaj je gospa Marija že prababica in ima krasna pravnuka – Vida in Anžeta. Vid bo letos star dve leti, Anže pa je star dva meseca. Gospa Marija zdaj živi mirno in spokojno življenje.

 

Najlepši dogodek, ki se je gospe vtisnil v spomin je, ko je odšla s skavti na taborjenje. Takrat je bila stara 13 let. Opisala mi je, da jih je bilo zelo veliko (okrog 50 skavtov), ki pa niso bili samo iz enega kraja, temveč iz celotne Štajerske. Odpravili so se v Savinjsko Dolino pri Grižah (ob reki Savi). Tam so bili 14 dni. Z njo je bila njena prijateljica, drugih skavtov pa ni poznala. Kar jo je na taborjenju navdušilo je to,da so se veliko sprehajali po gozdovih. Najbolj všeč pa ji je bilo, da so nabirali drevje, lubje,ki se je ponoči svetilo. Za konec mi je povedala, da taborjenja v Savinjski dolini ne bo nikoli pozabila.

 


 Dominika se je oglasila pri Rudolfu na Selah: Veliko sva se pogovarjala in obujala spomine na njegovo mladost. Rodil se je leta 1947; natanko dve leti po drugi svetovni vojni. Veliko mi je povedal o svojem otroštvu, svojih bratih, sestrah in njihovih medsebojnih odnosih. Živel je namreč v osemčlanski družini. Potem sva se posvetila branju poezije. Priznal je, da ko je bil otrok in je moral na travnik na pašo, je zraven vedno nesel kakšno mamino knjigo. Po tem pa sva se odločila še malo iti z glavo v naravo. Po sončku sva šla na dolg sprehod, ki je obema koristil. Moj obisk se je zaključil ob slastnih (sicer ne domačih) keksih in kakavu. Oba sva preživela nekaj zelo lepih skupnih uric.

 

3 članice voda smo šle na obisk v dom upokojencev. Pričakal nas je lep sprejem (bile smo najavljene), vsi so vedeli, da smo skavtinje. Nekaj mam nas je vprašalo, če smo jih prišle rešit, ker niso nič ukradle, pa so prišle tja. Ugotovile smo, da je skoraj tako kot v vrtcu, ker se igrajo ogromno družabnih iger, ene od družabnih iger še niso znale, to je enka. Ker so rekle, da za enko rabiš visoko izobrazbo, smo se šle podajat z baloni in kockami, igrati človek ne jezi se in domine. Še preden pa se je to vse zgodilo, smo se pogovarjali  o skavtih in kaj delamo na taborih, oni so seveda govorili in pripovedovali o svojih rečeh, tako da je pogovor hitro stekel. 

 

Obiskala sem bližnjo sosedo, staro 83 let, ki živi popolnoma sama. Ima eno hčerko, 2 vnuka in 2 pravnuka. V njeni mladosti ni bilo znanja o igračah ali sladkarijah, zato so uživali v skromnosti. Ko je prišel čas, da je v vas prišel Sveti Nikolaj, so vsako leto otroci dobili čokolado. Doma so imeli eno kravo, tako da so lahko vsako jutro pili svežo mleko in zraven jedli žgance. Po poklicu je strojepiska, a mi je najprej z vsem veseljem povedala,da je delo opravljala v Koprskem zaporu, kot paznica zločincev. Ko se je poročila z svojim možem sta veliko potovala po svetu. Odšla sta v Švico, Holandijo, Italijo, Avstrijo, Hrvaško. Njena zadnja misel, ki mi jo je zaupala je bila: Bodi to kar si in uživaj v mladosti. 

 

Že ko mi je odprla se je zasmejala in me bila vesela. Brž mi je ponudila cappuccino in piškote. Povedala mi je, da so vsi njeni otroci hodili k skavtom, spomni pa se predvsem, kako jih je namočil dež, ali pa da so domov prišli umazani. Vseeno je bila vesela, saj je vedela, da so se sprostili in bili v dobri družbi. Zanimalo jo je kako se imamo pri skavtih sedaj, kam hodimo na tabore, ... Ko sem ji povedal o izzivih, ki jih opravljamo so se ji zdeli zelo zabavni in domiselni. 


Pepca Stanišić je bila moja varuška. Sedaj živi v domu upokojencev v Slovenj Gradcu. Ko sem prišla, se me je zelo razveselila ter me objela. Najprej sva se malo pogovorili, kako je bilo včasih in kako se ima. Ker je bilo vreme lepo, sva šli na sprehod v Kuharjev park ter sedeli na klopcah. Ker je imela ravno skuhano juho, sem kosila kar pri njej. Ona naredi NAJBOLJŠO juho NA CELEM SVETU! Potem sem bila še malo pri njej. Rekla mi je, da sem ji zelo lepo polepšala dan.

Zala se je na vse pretege trudila pripraviti gospo Pepco do fotografiranja. To ji je na koncu celo uspelo in je bila prav ponosna na ta »mini dosežek«. Ampak tehnologija je naredila svoje in slika žal ni uspela, zato imamo samo simbolično ilustracijo.

 

Obiskal sem gospo, s katero sva se pogovarjala o njeni mladosti, kako je živela, se poročila in v vojni izgubila moža. Nato sem ji moral povedati kaj o sebi, s čim se ukvarjam in kje živim. Nato sva odigrala partijo šaha. Naslednji dan sem jo spet obiskal in pogovarjala sva se o življenju na kmetiji. Razložila mi je, kako se pobere jajca, pomolze kravo, pokosi travo z koso in še veliko zanimivih stvari. Nato me je prosila, če bi jo lahko odpeljal v kapelo, da bi lahko molila. Odpeljal sem jo in skupaj sva zmolila desetko. Nato sem jo odpeljal nazaj in se poslovil. Odločil sem se, da jo bom obiskoval vsaj 3x na teden. 

 

Gospa je stara 79 let let. Živi s sinom Nikotom. Pogovarjale sva se o njeni družini, ima dva vnuka in dva pravnuka, ki pa ne živijo v Sloveniji, ampak na Hrvaškem. K njim gre večkrat za kakšen dan ali dva. Je zelo bolana, slabo sliši, je pa zelo dobra in prijazna gospa. Rada ima živali, saj jih je imela zelo veliko, ko je še bila pri močeh, sedaj pa ne mora več, sin pa je zelo malo doma. Ima rada tudi otroke, se z njimi rada pogovarja in igra. Bila je tudi pri meni doma. Pokazala sem ji živali in ji skuhala čaj. Bila je zelo vesela mojega obiska. Tudi jaz sem zelo vesela, ker sem spoznala, da so starejši ljudje prav prijazni in zabavni. Upam, da bo takšnih nalog še kaj, saj smo skavti in radi pomagamo drugim v stiski ali osamljenosti. 

 

Obiskala sem sosedo. Teta Ani (ime, pod katerim nam je najbolj znana) živi sama že približno osem let; odkar ji je umrl mož (stric Janez). Ko sem bila mlajša, sem ju precej pogosto obiskovala. Sploh kadar sta bila na obisku njuna vnuka, sem se pojavila doma le zvečer, ko je bilo treba spat. Zadnja leta pa… šola, glasbena šola, treningi, tekmovanja, skavti, animatorji in vse ostalo, kar pač jemlje čas. Ob IV izzivu sem se samo nasmehnila in si rekla: »Tako, zdaj pa brez izgovorov!« ter kaj kmalu odšla na prijeten klepet k teti Ani. Ima zelo malo svojcev. Ker je teta Ani resnično osamljena, sem bila toliko bolj navdušena, da ji bom vsaj malo polepšala dan. V dobri uri sva uspeli obuditi kar nekaj spominov, si povedati kaj o aktualnih zadevah in načrtih za prihodnost. Na koncu sva se nasmejali in pritrdili še misli Georgea Bernarda Shawa, ki pravi: »Starost ima dve veliki prednosti: zobje te ne bolijo več in ne slišiš več vseh neumnosti, ki jih govorijo okoli tebe.« Čas je vsekakor hitro minil, druga drugi sva polepšali dan in sama sebi sem morala obljubiti, da na naslednji obisk ne bom čakala do kakšnega (IV) izziva.

 

Pogovarjala sva se o dogodkih iz njenega življenja in o tem kako se je igrala z ostalimi otroci. Naučila me je tudi novo igro, ki se jo bom zdaj igral s svojimi prijatelji. Zdela se mi je zanimiva, kako navdušeno govori o svojem otroštvu rekla pa mi je tudi, da je vesela, da lahko svoje zgodbe, ki jih je slišala ali pa so se zgodile njej, pove mlajšim osebam in tako ostanejo žive. Vesel sem da sem jo obiskal in jo tako tudi osrečil. 

 

Jaz sem se pogovarjal z našo sosedo. Opisala mi je svojo življenjsko zgodbo, ki je res zanimiva. Zanimiva se mi je zdela tudi zgodba o gradnji naše podružnične šole Sušje, kamor sem tudi jaz hodil pet let. Graditi so jo pomagali vsi ljudje iz bližnjih vasi. V tistih časih, ko je bila šola zgrajena, mnogo ljudi še ni imelo elektrike po svojih domovih. Dogovorili so se in zbrali denar za nakup televizorja. Postavili so ga v zgrajeno novo šolo in potem so vsi, kdor je pač hotel, hodili gledati televizijo v šolo. To se mi je zdelo kar malo neverjetno, saj je v današnjih časih televizor pri vsaki hiši. Pa verjetno ne samo eden.

 

Tudi sama menim, da je vse več obuboženih ljudi. A ne zaradi denarja, temveč zaradi samote, dolgčasa in hrepenenja do družbe, ki ga čutijo globoko v srcu in se ga ne morejo znebiti. Med takimi ljudmi je tudi gospa, ki sem jo obiskala in sem prepričana, da ta obisk ni nekaj pomenil le zanjo, temveč tudi zame, saj se zdaj počutim kot prava skavtinja, ki izpolnjuje še kako pomemben zakon: "Skavt je prijatelj vsakomur in vsem skavtinjam in skavtom brat." Pripovedovala mi je o njenem sinu in vnukih, ki so se preselili v tujino, o možu, bratih in sestrah in kako je preko Boga v molitvi in prošnjah povezana tudi z njenim možem. Za na koncu pa bi Boga prosila še: O Bog, pomagaj osamljenim, bolnim in ubogim v srcu, da bodo pri tebi deležni sreče in pravega življenja. Še bolj jih utrdi v veri in jih spremljaj, da ne bodo obupali. 


 

4. mesečni izziv: Obisk sv. maše z nekim določenim namenom

Slovenski izvidniki in vodnice so za četrti izziv dobili nalogo, da odidejo kot vod k maši z namenom, ki ga sami določijo. Spodaj si lahko preberete, za koga vse so molili.

  • Za podvodnico, ki gre letos k sv. birmi in vse, ki so jih letošnjo zimo prizadele poplave, ujme, žled.
  • Za izvidnike iz našega voda in vse skavte v našem stegu.
  • Za sošolca vodnice Klare, da bi se iz stranskih poti vrnil na pravo pot.
  • Da bi se nam posrečil vodov izhod, ker se nam je prvi ponesrečil z žledom.
  • Da bi vsaka odpisala dobro test v tem tednu in bi se naučila.
  • Da bi Bog uslišal prošnje in želje ljudi, ki so tega potrebni (ljudi, ki ne najdejo svojega miru, ljudi brez doma, živeža, stanovanja, strehe nad glavo).
  • Za zdravo pamet naših voditeljev.
  • Za otroke, predvsem za tiste, ki so invalidi in tisti, ki jih izkoriščajo za delo.
  • Za uspešen zaključek šolskega leta, da bi našle prave poti v življenju, se znale držati svoje skavtske obljube in obdržale dobro vzdušje v vodu.
  • Za tiste osebe, ki smo jih obiskale za tretji izziv, in za tiste iz naše čete, ki grejo letos k birmi.
  • Za pokojne skavte in skavtinje.
  • Za vodnico, ki je zbolela, da bi ozdravela in da bi imela boljše ocene, da bi lahko pogosteje hodila k skavtom.
  • Za starejše osebe, ki smo jih obiskale za tretji izziv.
  • Za skavtske voditelje, da nas bi vzgajali v skavtskem duhu.
  • Za vse mlade, ki končujejo osnovno šolo in da vsem uspe priti na šolo, na katero si res želijo.
  • Za vse tiste, ki so revni in bolni.
  • Za vse, ki so umrli v prometnih nesrečah.
  • V zahvalo za vse skavtske dejavnosti, na katerih ni bilo nič hujših poškodb.
  • S prošnjo za mlado družino, kjer je mati umrla, oba otroka pa sta neozdravljivo bolna.
  • Za bolne in osamljene.
  • Za vse ljudi, ki ne verjamejo v Boga.
  • Za vse tiste, ki jim primanjkuje hrane in vode in za vse tiste osebe, ki smo jih obiskali v tretjem izzivu.
  • Za birmance.
  • Da bi Bog navdihoval vse mlade po svetu, da bi znali odkrivati prave poti v življenju in jim slediti prav tako kot navdihuje nas skavte.
  • Da bi ostali prijatelji, da bi po končanem šolanju vsi dobili zaposlitev in da bi se kriza končala.
  • Za revne, da bodo vsi imeli svoje domove in prijatelje.
  • Za vse sošolce, ki so se zaradi nizke samozavesti vključili v slabo družbi in zaradi tega začeli piti, kaditi, uživati droge, itd. Prosili smo, da bi jim Bog dal moči, da bi opustili te slabe navade in začeli znova.
  • Za upokojene, ki smo jih obiskale v tretjem izzivu. Želimo jim, da bi čim bolj zadovoljno, veselo, aktivno, polno pozitivne energije in zdravja živeli življenje do zadnji dni v krogu ljudi, ki jih imajo radi z mislijo, da bo Bog poplačal vsa njihova dobra dejanja.
  • Za večjo povezanost med ljudmi.
  • V zahvalo za naša življenja in druženje pri skavtih ter v priprošnjo, da nas Jezus varuje na vseh naših poteh in se imamo lepo.
  • Za staro mamo ene od izvidnic, ki je pred kratkim doživela rahli infarkt, sedaj pa okreva v bolnišnici.
  • Da nam Velika noč prinese mir in da bi na ta dan čim več časa preživele z bližnjimi in družino.
  • Za vse, ki smo jih obiskale prejšnji mesec.
  • Da bi se vsi med seboj bolje razumeli.
  • Za vse starejše, vključno z osebami, ki smo jih obiskali prejšnji mesec. Za vse, ki jim gre slabo v šoli.
  • Za vse mlade, da bi si čim večkrat vzeli čas za svete maše.
  • Da bi se v četi še naprej tako dobro razumeli.
  • Za voditelje, da bi še naprej vztrajali pri svojem delu.
  • Za državne voditelje in zavednost Slovencev.
  • Za vse ljudi s posebnimi potrebami, da bi prejeli čim več pomoči in božjih milosti.
  • Za še nadaljnjo odlično delovanje našega stega.
  • Da bi znali pomagati drugim, sploh pa da bi si to želeli.
  • Za povezanost voda in čete.
  • Za sošolca, ki ima težjo različico avtizma.
  • Da bi opravile skavtski izpit.