Otroci so počasi že polni navdušenosti, da se šola zaključuje. Šolske klopi le še grejejo, ker tako pač nekje v enem členu piše. V resnici pa so svoje ocene vsaj v večini že pridobili in z očesom že zrejo v počitniške dni, ko bodo lahko spali dokler se oči same ne odpro, svoje dopoldne preživeli v bazenu ali pa pri najboljšem prijatelju. Zvečer ne bo tečne mame, ki bi se na vse pretege trudila, da jih odtrga izpred televizorja ravno sredi najbolj napetega dela filma in… med drugim v teh šolskih klopeh sedijo tudi naši skavti. Naši dragi izvidniki in vodnice, ki se poleg vseh radosti poletja veselijo tedna ali dveh s svojimi brati skavti in sestrami skavtinjami. Veselijo se poletnega tabora.
Poletje je torej. Otroci navdušeni, starši pa polni pričakovanja letnega dopusta, ko bodo lahko svoje dni preživeli z družino. Sicer pa ujeti v delovni vsakdan, ki ga narekuje služba, tok današnjega hitrega življenja. Nekje vmes se znajdemo mi, malo večji otroci, skavtski voditelji.
Nekdo prav tako v službi. Spet drugi sredi kupa študijskih obveznosti. Pa tisti ujeti v nekakšno naglico vsakdana, ki jih preganja iz enega kotička ustvarjanja v kotičke »morati« in kotičke »nujno je«, nekje vmes pa se včasih zgodijo še tisti, kjer se uresničujejo želje. Skavtski voditelji pričakujemo svoj dopust, a ta diha z otroci obljube. Kup študijskih obveznosti se vztrajno manjša in izginja v delavnosti in marljivosti, a skavtski voditelj svoje misli usmeri še v tisti kotiček srca, kjer so sanje, kjer so hrepenenja, kjer je veliko dela, a večno plačilo.
Skavtski voditelj hodi v službo, študira, dela… a ob vsem tem najde še tisti čas za katerega bi drugi rekli, da ga ni. Veliko delo. Počitnice so pred nami. Zagotovo boš svoja stopala zmočil v morski vodi, morda obul čevelj in se podal v gore, celo okusil vonj španskih dateljev, dalmatinskih rib, angleškega zajtrka… Pa vseeno bo vsaj delček tvojega poletja v znamenju šotorov, ognja, zvezd, skupnosti.
»A nekaj ti pravi, da ta dan bo drugačen kot so vsi…« Pečat tabora te bo priklenil v svet, kjer človek lahko živi povsem mirno, brez vrveža električnih napeljav, brez neprestanega virtualnega klepetanja in brez luči. Z ljubeznijo in s srcem.
A tvoj »dopust«, vaš tabor, se ne začne na prvi dan, ko že prekipeva od otroške norčavosti in razigranosti, verjetno se začenja že danes ali pa se je ideja rodila že davno, davno nazaj. Vsaka ura, ki jo boš žrtvoval za načrtovanje je veliko delo. Dragocena bolj od vsakega eura, zlate palice, kristala… Nabiraš si zaklad zase in hkrati ga daješ na razpolago ostalim. Želim ti, da se zavedaš, da je tvoj prispevek velikanski, da je vsaka žrtvovana ura darilo za vse sovoditelje in za mlajše brate.
Naj bo čudovit, a naporen miselni proces tisti, ki bo prebudil možganske celice, razmigal kakšno dodatno mišico, napolnil nov predalček v srcu. Te zbudil iz spanja, pritegnil k pobudništvu, v tebi prižgal odgovornost in te oblekel v nepozabno pustolovščino!
»Se spomniš trenutka, ko prvič si ogenj prižgal…« - takrat je nekdo vse to storil zate, nekdo je napisal cilj, uresničil idejo in dodal svojo srčnost. Čarovnija. Sedaj je to na tebi!
Zapomni si »Norost deluje v očeh nasmejanih, ogenj ljubezni predstavlja gore…« - vse kar delaš delaj tako, da bo tvoje misli in dejanja vodila ljubezen, je rekel že Baden Powell in to drži. Ogenj je že v tebi, prižgi ga v srcih svojih mlajših bratov. To znaš, samo potruditi se moraš!
»Vem, da bo srečna pot, z menoj boš ti in bo Gospod.« In ne pozabi, ti si tisti, ki daš vse od sebe. Ampak tu so še tvoj vodnik, vodnica, tisti, ki bo letos obljubil, popotnik na služenju, sovoditeljica… skupnost, ki zapolni luknje pomanjkljivosti in ustvari duha popolnosti. In potem je tu še naš Gospod, ki vsako dobro misel in dejanje stke v veliko odejo. Odejo v katero lahko ujameš veter, ko nate preži vihar, odejo s katero se lahko pokriješ, ko te zebe ali pa nanjo sedeš s prijatelji in uživaš ob opazovanju Narave.
Za srečno pot bodi vedno pripravljen!